Družina: Psi (Canidac)
Vrsta: Vulpes vulpes LINNE
Razširjenost: skoraj vsa Evropa,
razen Islandije, Balearov, Krete
Razširjenost v Sloveniji:
splošna, ni je nad gozdno mejo
Dolžina trupa: 64-76 cm, rep 35-44 cm
Teža: 4-10 kg
Leglo: 3-8 mladičev na leto
Življenjska doba: 10-12 let
V lovišču je vedno prisotna, prav ta prisotnost zagotovo
vpliva na nazadovanje zajčjega staleža. Ko mladi zajci toliko zrastejo,
da začnejo oddajati vonj, so pred lisico nemočni. Podobno je z mladiči
srnjadi. Zaradi lisic trpijo tudi gozdne kure.
Lisica je po naravi samotar, ki lovi v lastnem revirju. Je
najštevilčnejši predstavnik psov pri nas. Na lov
se odpravlja v mraku. Za svojim plenom opreza z vohom ter sluhom. Pri
tem se, v nasprotju z volkom, le redko giblje v eni smeri, dela ovinke
in obrate, pogosto prečka lastno sled. Tako je včasih v snegu težko na
hitro ugotoviti, od kod je prišla in kam je šla.
Vseskozi je previdna, že ob najrahlejšem sumljivem
šumu ali vonju lahko pobegne. Zgodi pa se, da se potem zelo
previdno vrne na kraj, od koder je pobegnila, in gleda, kaj jo je
preplašilo.
Lisica je tipičen predstavnik vsejedov, saj se prehranjuje z vsem od
mrhovine do svežega mesa in sadja. Večino hrane sestavljajo glodalci,
je pa še zajce, ptiče, ribe, žabe, rake, polže, žuželke in
njihove ličinke...
V lovišču ima več podzemnih skrivališč (lisičin),
ki jih uporablja, kadar se ne počuti več varno v tistem, ki ga je
pravkar uporabljala. Največkrat so to opuščene ali pa tudi
še poseljene jazbine. Isto lisičino lahko uporablja tudi več
rodov.
Lisice se parijo januarja in v prvi polovici februarja. V tem času
njihovo samotarstvo popusti in se družijo v manjših
skupinah, v katerih je ena lisica in več lisjakov. Samci se za
naklonjenost samice večkrat divje spopadajo in se oglašajo z
laježem ter bevskanjem. Ob parjenju so živali nekoliko manj previdne in
jih zato lahko vidimo tudi podnevi.
Gnezdo postelje s fino dlako, ki si jo populi okoli seskov in jih tako
razgali. Samica je breja 52-53 dni in poleže v marcu ali aprilu 3-8
slepih in gluhih mladičev. Pokriva jih kratka srebrno siva dlaka, ki
pozneje preide v bolj sivkasto, konec repa pa jim krasi bela pika. Prve
dni po rojstvu se lisica praktično ne gane od njih, nato pa le za
kratek čas in še to ponoči. Bolj ko mladiči rastejo, večja
je njihova potreba po hrani, zato mati pogosto lovi tudi podnevi,
posebno če je plena manj.
Lisičini naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel. Mladičem
sta nevarna še kragulj in velika uharica. Lisica je glavni
prenašalec stekline. S to smrtonosno virusno boleznijo lahko
okuži tudi druge sesalce in človeka. S steklino je dandanes okužena
praktično vsa Evropa.
Lisica je ena redkih divjadi, ki povečuje svoj stalež ali ga kljub
industrijskemu razvoju vsaj ohranja. Že to kaže, da je zelo
prilagodljiva žival, ki se znajde v spremenjenem okolju.
Lisica je razširjena v po vsej Evropi in Aziji, razen v
Indiji, v severni Afriki, Severni Ameriki in po celotni Avstraliji.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana,
Ljubljana 1983 |